Mateja Drobnič kot 3. uvrščena športnica Novega mesta 11 slik
LIČKANJE KORUZE - razmišljanje
Kar nekaj je že
običajev in opravil iz naše preteklosti, katerim smo bili še ne tako dolgo
nazaj kot otroci priča, in so tako rekoč skoraj izginili v pozabo. Za večino
izginulih je kriva tehnika, ki je zamenjala delo človeških rok, za nekatere pa
je kriv človek sam, saj je v modernem svetu našel umetne nadomestke, ki so
izrinili domače in naravne materiale, s katerimi si je človekpomagal udobneje živeti in so bili delo
lastnih, pridnih rok.
Verjetno so večini starejše generacije ostali
v spominu dolgi zimski večeri, ko so se vsak večer pri eni hiši zbrale žene iz
vasi in trebile perje. Tako je nastalo marsikatero novo pokrivalo za posteljo
ali blazina za spanje. Gospodinje so med letom med klanjem perutnine shranile perje
in v zimskih večerih povabile sosede, kolegice na to opravilo. Med delom so
tudi zapele domačo pesem, povedale kakšen vic in se vedno dobre volje nasmejale
in sprostile. Izvedelo se je tudi veliko novega. Na primer, katera je noseča,
kdo s kom hodi, kako nekdo živi, skratka kaj je novega v okolici in tudi širše.
V jesenskih,
septembrskih, oktobrskih večerih so vsak večer pri drugi hiši belili-ličkali
koruzo.To so bili nepozabni večeri, ko je skupina vaščanov in
prijateljev posedala na kupu koruze, ki je bila stresena na tla nekje v skednju
ali pod kozolcem. Možakarji so rekli marsikatero pametno o gospodarstvu, o
politiki so takrat govorili še bolj potiho. Marsikoga so v njegovi prisotnosti
hvalili, kogar pa ni bilo zraven, pa tudi ogovarjali. Vnel se je tudi kakšen
krajši prepir, ki pa se je običajno končal brez zamer in na koncu je bilo vse
slabo hitro pozabljeno. Pili so mlado vino, tudi šmarnico, in potem se ja
razvila domača pesem. Vedno so se izkazale domače gospodinje, ki so večer za
večerom pripravljale domače dobrote, od belega domačega kruha, klobas,narezkov,
do peciv, potic, za katere je imela vsaka kakšen svoj recept. Še v prejšnjih
časih, ko so bili naši starši v letih za ženitev, pa je ravno na račun ličkanja
in druženja po večerih nastala marsikatera ljubezen in še danes smo priča
številnim starejšim poročenim parom, ki so nastali in ostali v vasi.
Seveda sem tudi sam
nekoliko premlad, da bi do potankosti opisal te dogodke in verjetno bo nekdo,
ki bo bral te vrstice, ta opravila videl drugače in bi vedel veliko več
povedati o tem. Moj namen ni pisati o
starih običajih, sem se pa spomnil na njih iz drugih razlogov. V teh vrsticah bi
želel opozoriti na pereč problem
današnjega časa. Materialistično,tekmovalno mišljenje današnjega časa nas peha
v tekmo brez konca, kdo bo naredil več,
kdo bo imel več, kdo bo uspešnejši…
In tako zmanjka časa
za druženje, še prej pa za umirjen in normalen pogovor v družini, da med sosedi
in prijatelji sploh ne omenimo. Vsak se zapira vase, sosed se skriva pred
sosedom, kot da bi se česa bal, kot da sta si tujca. Na žalost se v glavnem
družijo samo takrat, kadar je to nujno .Pred ravno toliko časa, ko so začela
izumiratita stara opravila, se je tudi
začelo zmanjševati pristno druženje med vaščani. Res naredijo veliko stroji.
Prepričan pa sem, kakor pravi pregovor: «Kjer je volja, tam je pot!« Če bi
ljudje hoteli, da se družijo med sabo, bi se prav gotovo našel razlog in način,
da se bi to zgodilo. Nekdo se bo vprašal, kdo pa še sploh trebi perje, kdo seje
koruzo…?
Ni potrebno nič od tega, so tudi drugi načini. Je pa to
opravilo priložnost za druženje in za lep večer s prijatelji in sosedi. Tudi
stroji niso popolni in brez napak in še vedno je treba popravljati za njimi.
Pustijo tudi toliko, da lahko naredimo obešanke iz koruze, lepe cofe, okrasimo
vaške kozolčke in kakšen balkonček. Vse to zahvaljujoč možem, ki jim je ostalo
vezanje v spominu iz tistih časov.
Še vedno se lahko napravi čudovita malica, speče kostanj, pije
mlado vino,zapoje pesem in zaigra harmonika. Po takšnem večeru se prebudiš poln
lepih doživetij, energije in zadovoljen da je delo opravljeno in da si preživel
čudovit večer s prijatelji. Ni boljšega zdravila proti vsakodnevnim stresom in
duševnim težavam, ki jih nosimo v sebi in smo zaprti vase.
Za vas razmišljal Matjaž Špiler
Vaška Sveta maša pri kapelici Srca Jezusovega Črešnjice 20.06.2006 ob 19:00 uri
V soboto 20.junija 2009 smo imeli na
Črešnjicah tradicionalno sveto mašo v počastitev praznika Srca Jezusovega,
kateremu je posvečena tudi kapelica v naši vasi. Slovesnost je bila letos še
nekaj posebnega saj je sovpadala z
jubilejem 40.obletnice duhovništva našega rojaka in vaščana g. Borisa Zakrajška,
ki je svoj osebni jubilej obhajal naslednjega dne v župnijski cerkvi v
Cerkljah. Žal se iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti maše na Črešnjicah.
Kljub muhastemu vremenu skozi dan, so
padavine popoldne ponehale.Pri maši se je zbralo skupaj okoli 90 vaščanov in
nekaj obiskovalcev od drugod. Mašo je obhajal g. Janez Žakelj, župnik iz
Cerkelj ob Krki.V nagovoru je prisotne pozval k večji strpnosti in predvsem
razumevanju med vaščani, še posebej med sosedi.V molitvi se je spomnil vseh
živih in pokojnih vaščanov. Prav tako je vas še posebej pohvalil za pomoč
organizacije jubileja g.Zakrajška na nivoju župnije in skrbi za kapelico in
njeno okolico. Gospa Barbara Kostelac je v ta namen za dolgoletno, skoraj
samostojno skrb za vaško kapelico, prejela šopek rož.
Za petje pri maši so poskrbeli pevci
mladinskega pevskega zbora iz župnije, katerega članice so tudi nekatera
dekleta iz naše vasi. Ker niso bili v polni zasedbi, so jih okrepili tudi
nekateri starejši pevci in petje je bilo lepo in ubrano. Zbor je vodila in na klaviaturah
spremljala gdč. Jožica Ambrožič.Vsi vaščani in člani TŠKD Črešnjice, bi se
pevcem in voditeljici ob tej priložnosti radi iskreno zahvalili in jih vabimo,
da nam še kdaj pridejo v goste.Po končani maši so se prisotni zadržali na
ploščadi pred kapelico, kjer so bile v ta namen postavljene klopi in
mize.
Skupaj smo pojedli in spili med mašo blagoslovljena kruh in vino,ki naj bi
vaščane še bolj povezala med seboj, kakor hrana in pijača ene družine. Posladkali
smo se tudi z dobrotami, ki so jih pripravile naše pridne gospodinje in se ob
žlahtni kapljici, pesmi in dobri volji zadržali še dolgo v noč.
Dodal : Srečko Furlan Prispeval: Matjaž Špiler
Ob 40. obletnici Nove maše Borisa Zakrajška Farna cerkev Cerklje ob Krki 21.6.2009 ob 10uri
Boris Zakrajšek se je rodil 9.4.1938 v Črešnjicah v krščansko verni družini. Bili so trije otroci.
Dve sestri in brat. Imeli so hišo z vrtom in kasneje tudi nekaj polja. Oče je bil v začetku sezonski delavec, pozneje pa stalno zaposlen do
upokojitve. Mati, ki je bila priučena šivilja je veliko šivala za vso okolico v
župniji. Poleg drugega je učila šivanja tudi nekatera dekleta iz vasi. Starši
so svoje otroke vzgajali v veri in jih naučili ljubiti Boga in bližnjega.
Privzgojili so otrokom tudi delavne navade. V mladosti je bil Boris zelo živ in
ni kazal nobenih znakov, da bi kdaj postal duhovnik. Vsako nedeljo pa je redno
obiskoval sveto mašo in prejemal sveto obhajilo.Vsa družina je bila leta 1941 izseljena v nemška taborišča. Bili so v sedmih različnih
»Iagrih« in največkrat zelo lačni. Najmlajša sestra se je rodila v Nemčiji.
Leta 1945 so se srečno vrnili domov. Mamina sestra je bila šolska sestra v
Ameriki. Po vrnitvi domov iz Nemčije jim je veliko pomagala materialno in v
hrani. Bila je njihova velika dobrotnica. Njena pisma so bila domačim v veliko
duhovno spodbudo in veliko je molila zanje. Mogoče je ravno po dobroti tete s.
Petronile prebudil dobri Bog v bratu in sestri duhovni poklic. Boris najprej ni
mislil, da bi postal duhovnik. Izučil se je za slikopleskarja. Prvi klic v
duhovništvo je zaslišal, ko je hodil delat po terenu, po takratni Jugoslaviji,
in videl, kako mnogi živijo, kakor da ni Boga, ker nimajo duhovnika, ki bi jim
oznanil evangelij. Pri vojakih so ga mnogokrat držali v precepu zaradi vere. In
takrat je začutil, kaj je vloga duhovnika. Moral je v šolo - gimnazijo je delal
privatno. Že preden je šel v bogoslovje, se je odločil za afriške misijone.
Boris pred 40. leti kot novomašnik z vaško mladino
Novo mašo je imel 6. julija 1969, star 31 let. Nato je bil kaplan eno leto na
Ljubljanskih Žalah in eno leto kaplan v Semiču. Tam so ga mladi (znal se jim je
približati tudi pri nogometu) in vsi ostali imeli zelo radi. Takoj po novi maši
je šel na Dunaj, da bi maševal za Slovence. Tam je srečal misijonarje, ki so
bili v Braziliji, in so pripovedovali, kakšno pomanjkanje duhovnikov vlada tam.
Ko smo mu povedali, da ima škofija, velika kakor Slovenija, samo štiri
duhovnike, se je odločil, da gre tja. Ko je tedanjemu ljubljanskemu nadškofu
Pogač niku izrazil svojo željo, mu ni takoj ugodil. Čez dve leti po novi maši
pa je dobil dovoljenje. Podpisal je za 5 let - toda njegovo življenje v
misijonu v Braziliji se je podaljšalo na 27. let. Pet let je deloval blizu
Paragvaja, v škofiji Guaropuava, leto in pol pri stolni cerkvi, nato pa štiri
leta v pragozdovih na jugu Brazilije. Nato je odšel v bližino Sao Paula. Bil je
tam rad in z vsem srcem. Pomagal je ubogim vseh vrst in bil večkrat tudi v
velikih nevarnostih. V svoji obširni župniji je zgradil okoli 10 velikih
cerkva. Včasih je rekel, da je njegova župnija velika kot pol Slovenije.
Župnija je imela okoli skoraj 100 tisoč prebivalcev. Sam pravi, da je v njegovi
okolici umrlo precej duhovnikov. Okrog so bile velikanske župnije in škof mu je
rekel, naj skrbi za sosednje župnije, naj nekako »kontrolira« to področje.
Duhovniki so mu rekli, da je župnija, kjer dela, zverina, ker »žre« duhovnike.
Srečeval se je z revščino neke vrste suženjstvom in veliko v nebo vpijočo
socialno krivico. Nepričakovano je resno zbolel in se 17. decembra 1998 vrnil
nazaj v domovino. Odpeljali so ga v Sočo, od tam v Klinični center ter ponovno
v Sočo in sedaj je že 10 let v duhovniškem domu »Mane nobiscum« v Ljubljani.
Postal je invalid. Po njegovem odhodu so ga imenovali za častnega člana mesta
Sao Paulo.
Veseli smo, da je Bog iz naše župnije, poleg škofa Leniča, poklical tudi druge vrle može in
žene, ki so lahko našemu kraju v velik ponos in spodbudo za vse, predvsem pa za
mlade. Navsezadnje po 27 letih napornega misijonskega dela Borisa Zakrajška, ko
si je v misijonu nakopal, lahko rečemo, nič drugega, kakor bolezen, bi kdo
rekel, da se ne izplača. Vendar vrednote misijonarjev presegajo samozadostnost
posameznika. Številna rešena življenja (materialno in duhovno in kulturno)
kličejo svojevrstno hvalo.
Tudi mi smo hvaležni smo Bogu za dar njegovega duhovništva. Z veseljem in spoštovanjem ga
po 40 letih mašništva ponovno sprejemamo medse.
Boris po 40. letih podarja Sveto mašo faranom
V naši župniji je obhajal svoj visok jubilej 21. junija 2009 ob 10'00 uri v farni
cerkvi.
»K tebi želim, moj Bog, če boš poslal bridkost ali radost.« pravi njegovo geslo. Naj
njegovo geslo postane tudi naše. Da bi tudi mi čim bolj upodobili svoja srca po
Jezusovem srcu in bili vsi skupaj deležni nebes.
(prirejeno
po zapisu sestre Nade Zakrajšek)
Pripravil in priredil : Srečko Furlan Vir: Markove drobtinice
Ob 60. obletnici PGD PirošicaDne.: 3. Maja 2009
Dan predgodovanjem Svetega Florijana
zaščitnika gasilcev je prostovoljno gasilsko društvoPirošica organiziralo obisk svete maše in
prireditev ob 60. obletnici PGD Pirošica. K maši so odkorakali skupno s
povabljenci PGD Cerklje ob Krki, PGD Krška vas in PGD Skopice. Po končani maši
so odšli na Pirošico, kjer se je odvijala prireditev ob 60. obletnicidruštva. Predsednik društva je predstavil
uspehe društva in pozdravil goste. Gospod Mihael Boraničpredsednik gasilske zveze Brežice je pohvalil
delovanje društva in jimzaželel še naprej
uspešno delo. Prireditev so popestrili Koledniki iz Bušeče vasi in pevski zbor Planina, ki so
zapeli nekaj zelo lepih pesmi.
Sledilo je podeljevanje priznanj za vestno in nesebično delo in
napredovanja, ki so si jih zaslužili gasilci. Ker semzaradi zdravstvenih razlogov moral zapustiti
prizorišče ne vem kaj se je dogajalo naprej, a menim, da je bilo zabavno.
Pripravil: Srečko Furlan
Žegnanje in zaobljuba ob obletnicah porok- nedelja 26. aprila 2009
Žegnanje v cerkljanski cerkvi Svetega Marka
in srečanje jubilantovpri obnovi porok
ob različnih obletnicah skupnega življenja je bilo 26.4.2009 ob 10:00 uri.
Glavnina parov se je zbirala pred farovžem, dva para pa sta se pripeljala s
federvagni, kakor je star običaj pri prevozih ženina in neveste. Poleg seveda
spadajo tudi muzikanti, ki skrbijo za dobro razpoloženje jubilantov in vseh
drugih prisotnih, saj brez publike bi izgledalo zares dolgočasno. Ko so se vsi
zbrali so v sprevodu v spremstvu župnika in ministrantov šli v cerkev, kjer se
je nato odvijala svečana maša. Meni je bila najbolj všeč pridiga našega župnika
Žaklja, ki se je s preprostimi besedami v povezavi z evangelijem dotaknil vseh
bistvenih stvari v Svetem zakonu zakoncev in njihovega darovanja drug drugemu
in seveda tudi svojim otrokom.
Vsak par posebej je obnovil
poročno zaobljubo in se v sebi spomnil, kaj vse sta s partnerjem preživela v njunem skupnem življenju. Nato se je maša
nadaljevala kot običajna maša. Po maši je
sledil ofer,slikanje in nato pogostitev jubilantov in druženje, ki je bilo
organizirano pred farovžem.
Slovesnosti se je udeležilo
21 parov in sicer.:
50 let skupnega
življenja45 let
skupnega življenja
Kelher Silvester in Ivanka
iz ČrešnjicCerjak Franc in Ljudmila
iz Črešnjic
Preskar Ivan in Jožefa iz Boršt
40 let skupnega
življenja35
let skupnega življenja
Jože Gerjevič in Majda iz
Krške vasiBogolin Jože in Anica
Javornik Albin in Vidaiz ZasapaHribar Franc in Anica iz Zasapa
Roštohar Martin in Marinka
iz Račje vasiGrojzdek Alojz in Fanika
iz Župeče vasi
Špiler Jože in Marija iz
ČrešnjicKomatar Alfonz
in Jožica iz Cerkelj
Jerele Ivan in Anica iz
Župeče vasi
30 let skupnega
življenja25
let skupnega življenja
Špiler Branko in Breda iz
BrežicKodrič Anton in
Anica iz Župeče vasi
Turšič Andrej in Marjana iz
Župeče vasi
Žerjav Marjan in Slavica iz
Črešnjic
20 let skupnega
življenja15
let skupnega življenja
Ambrožič Vojko in Vida iz
Župeče vasiŽibert Marko in Jožica
iz Skopic
Grojzdek Viljem in Martina
iz Župeče vasiOrešnik Franc in
Mirjanaiz Skopic
10 let skupnega življenja
Vegelj Zdravko in Melita iz
Skopic
Novica z dne 2. 4. 2009 objavljena na spletni strani
Posavskega obzornika
Štorklja po letališki verziji Cerklje
Na A drog med vasjo Zasap in Črešnjice je dne 2.4.2009 ob 16:00 pristalo neidentificirano plovilo, a nič hudega saj smo domačini navajeni na takšne nenapovedane prelete in smo takoj vedeli zakaj gre. Sicer smo bili malo v skrbeh, ker nismo bili prepričani ali je odvrglo oborožitveni tovor s katerim ne sme v nobenem primeru pristati.
Po pričevanju očevidcev je v meglenem, deževnem vremenu pri obveznem šolskem pristajalnem krogu ugotovilo, da letališka steza še ni podaljšana, da osvetlitev še ne deluje, kontrolni stolp pa je še v gradnji, zato je uporabilo zasilno pristajališče na električnem A drogu z amortizacijskimi napravami. Pristajanje je uspelo, a je domačine vznemirilo, ker ta plovila ponavadi potujeta v paru, zaradi kasnejšega razmnoževanja. Ko sem bil obveščen o dogodku sem hotel posneti to plovilo, a mi zaradi slabe vidnosti posnetek ni prav dobro uspel. Po izgledu plovila sem ugotovil, da je v zelo slabem fizičnem stanju. Upam, da si bo opomoglo in da je partner že na poti in bo v kratkem prijadral.
Iz medijev nisem bil ugotovil, da je kdo kršil zračni prostor RS in da so ljudje videli kakšne neznane leteče predmete, zato predvidevam, da je bil dolet napovedan MORS_u, a lokalno prebivalstvo o tem ni bilo obveščeno….
P. S. Iz zanesljivih virov sem zvedel, da je v teh dneh pristalo tudi drugo plovilo vendar ga še nisem uspel ujeti v svoj fotoaparat.
S. Furlan
Žegnanje konj in dan odprtih vrat hramov na Stankovem !
Velikonočni ponedeljek 13.4. 2009
Prireditev se je začela ob 11:00 s sveto mašo, ki jo je vodil župnik Pacek iz Čateža. Po maši pa je sledil mimohod vinogradniških delavcev, ki so nam s pesmijo popestrili doživljaj. Sledil je zastavonoša na konju, vprege federvagnov oziroma zapravljivčkov in na koncu še nekaj konjenikov. V mimohodu je konje blagoslovil župnik in tako se je uradni del prireditve končal. Sledili so obiski odprtih hramov in prosto druženje udeležencev.
Prireditev je potekala v lepem, a malce vetrovnem vremenu in je bila zelo dobro obiskana.
Zapisal Srečko Furlan
Čistilna akcija in postavljanje miz, klopi in igral za otroke Črešnjice 28.3.2009
Vaška skupnost je v sklopu čistilne akcije KS organizirala
tudi vaško čistilno akcijo, ki pa ni najbolje uspela, saj se je akcije
udeležilo približno 25 vaščanov. Ne vem, kaj to pomeni, saj se vedno isti izmikajo
teh akcij, pa ne vem, če so tako pametni ali pa mislijo, da so za to družbo
naredili že preveč. Mogoče pa jih je zavedla letnica datuma čistilne akcije.
Moramo pa se zavedati, da v tej okolici živimo mi in je za
nas ne bo ohranil nihče drug kot mi sami. Posebno me je zaskrbelo, da je bila
majhna prisotnost mladine in ne vem, če so temu krivi starši , ali pa ima
mladina v tem času kakšne posebne aktivnosti.
TŠKD pa se je odločilo, da bo postavilo na obe gmajni nove mize in klopi,
ki so že dolgo čakale pri našem pridnem članu Ivanu Ajstru, saj njemu pripada
posebna zahvala, da so mize tako lepo izdelane. Če se motim me popravite ! Posebno lepo so izdelana vozila za vaške malčke.
Srečko Furlan
Novičko prispeval: urejevalec spletne strani
Utrinki s Svete maše pri vaški kapelici Srce Jezusovo na Črešnjicah 30. 08. 2008
Kakor vsako leto smo se tudi letos vaščani zbrali pri Sveti maši, ki pa je imela letos še poseben namen, saj je novi cerkljanski župnik blagoslovil plato, ki smo ga vaščani v organizaciji TŠKD Črešnjice in vaške skupnosti zgradili pred vaško kapelico.Ta maša je bila zame ena najlepših do sedaj in to po zaslugi župnika Žakelj Janeza, ki je s preprostimi, domačimi besedami povezoval Sveto mašo in v prisotnih vzbujal vero v vse dobro.
Na preprost način je poudaril vse katoliške vrednote, razumevanje med ljudmi, spoštovanje do sočloveka in tudi domači in gostujoči pevci so Sveti maši dali še bolj svečano obliko, zato jim gre zahvala. Zahvalil bi se v imenu vaščanov tudi organizatorjem in vsem ki so kakorkoli pomagali, da je ta Sveta maša in po njej druženje vaščanov tako enkratno uspelo. Želim, da bi bilo v naši vasi čim več takšnih dododkov !