Kar nekaj je še
običajev in opravil iz naše preteklosti, katerim smo bili še ne tako dolgo
nazaj kot otroci priča, in so tako rekoč skoraj izginili v pozabo. Za večino
izginulih je kriva tehnika, ki je zamenjala delo človeških rok, za nekatere pa
je kriv človek sam, saj je v modernem svetu našel umetne nadomestke, ki so
izrinili domače in naravne materiale, s katerimi si je človek pomagal udobneje živeti in so bili delo
lastnih, pridnih rok.
Verjetno so večini starejše generacije ostali v spominu dolgi zimski večeri, ko so se vsak večer pri
eni hiši zbrale žene iz vasi in trebile perje. Tako je nastalo marsikatero novo pokrivalo za posteljo ali blazina za spanje.
Gospodinje so med letom med klanjem perutnine shranile perje in v zimskih večerih povabile sosede, kolegice na to opravilo.
Med delom so tudi zapele domačo pesem, povedale kakšen vic in se vedno dobre volje nasmejale in sprostile. Izvedelo se je tudi veliko
novega. Na primer, katera je noseča, kdo s kom hodi, kako nekdo živi, skratka kaj je novega v okolici in tudi širše.
V jesenskih, septembrskih, oktobrskih večerih so vsak večer pri drugi hiši belili-ličkali koruzo.To so bili nepozabni večeri, ko je
skupina vaščanov in prijateljev posedala na kupu koruze, ki je bila stresena na tla nekje v skednju ali pod kozolcem. Možakarji so
rekli marsikatero pametno o gospodarstvu, o politiki so takrat govorili še bolj potiho. Marsikoga so v njegovi prisotnosti
hvalili, kogar pa ni bilo zraven, pa tudi ogovarjali. Vnel se je tudi kakšen krajši prepir, ki pa se je običajno končal brez zamer in
na koncu je bilo vse slabo hitro pozabljeno. Pili so mlado vino, tudi šmarnico, in potem se je razvila domača pesem. Vedno so se
izkazale domače gospodinje, ki so večer za večerom pripravljale domače dobrote, od belega domačega kruha, klobas,narezkov, do peciv,
potic, za katere je imela vsaka kakšen svoj recept.
Že v prejšnjih časih, ko so bili naši starši v letih za ženitev, pa je ravno na račun ličkanja in druženja po večerih nastala marsikatera
ljubezen in še danes smo priča številnim starejšim poročenim parom, ki so nastali in ostali v vasi.
Seveda sem tudi sam nekoliko premlad, da bi do potankosti opisal te dogodke in verjetno bo nekdo, ki bo bral te vrstice, ta opravila
videl drugače in bi vedel veliko več povedati o tem. Moj namen ni pisati o starih običajih, sem se pa spomnil na njih iz drugih
razlogov. V teh vrsticah bi želel opozoriti na pereč problem današnjega časa. Materialistično,tekmovalno mišljenje današnjega časa nas
peha v tekmo brez konca, kdo bo naredil več, kdo bo imel več, kdo bo uspešnejši.
In tako zmanjka časa za druženje, še prej pa za umirjen in normalen pogovor v družini, da med sosedi in prijatelji sploh ne omenimo.
Vsak se zapira vase, sosed se skriva pred sosedom, kot da bi se česa bal, kot da sta si tujca. Na žalost se v glavnem družijo samo
takrat, kadar je to nujno .Pred ravno toliko časa, ko so začela izumiratita stara opravila, se je tudi začelo
zmanjševati pristno druženje med vaščani. Res naredijo veliko stroji.
Prepričan pa sem, kakor pravi pregovor: -Kjer je volja, tam je pot!- Če bi ljudje hoteli, da se družijo med sabo, bi se prav gotovo
našel razlog in način, da se bi to zgodilo. Nekdo se bo vprašal, kdo pa še sploh trebi perje, kdo seje koruzo ?
Ni potrebno nič od tega, so tudi drugi načini. Je pa to opravilo priložnost za druženje in za lep večer s prijatelji in sosedi. Tudi
stroji niso popolni in brez napak in še vedno je treba popravljati za njimi. Pustijo tudi toliko, da lahko naredimo obešanke iz koruze,
lepe cofe, okrasimo vaške kozolčke in kakšen balkonček. Vse to zahvaljujoč možem, ki jim je ostalo vezanje v spominu iz tistih časov.
Še vedno se lahko napravi čudovita malica, speče kostanj, pije mlado vino,zapoje pesem in zaigra harmonika. Po takšnem večeru se
prebudiš poln lepih doživetij, energije in zadovoljen da je delo opravljeno in da si preživel čudovit večer s prijatelji. Ni boljšega
zdravila proti vsakodnevnim stresom in duševnim težavam, ki jih nosimo v sebi in smo zaprti vase
je sovpadala z
jubilejem 40.obletnice duhovništva našega rojaka in vaščana g. Borisa Zakrajška,
ki je svoj osebni jubilej obhajal naslednjega dne v župnijski cerkvi v
Cerkljah. Žal se iz zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti maše na Črešnjicah.
Kljub muhastemu vremenu skozi dan, so
padavine popoldne ponehale.Pri maši se je zbralo skupaj okoli 90 vaščanov in
nekaj obiskovalcev od drugod. Mašo je obhajal g. Janez Žakelj, župnik iz
Cerkelj ob Krki.V nagovoru je prisotne pozval k večji strpnosti in predvsem
razumevanju med vaščani, še posebej med sosedi. V molitvi se je spomnil vseh
živih in pokojnih vaščanov. Prav tako je vas še posebej pohvalil za pomoč
organizacije jubileja g.Zakrajška na nivoju župnije in skrbi za kapelico in
njeno okolico. Gospa Barbara Kostelac je v ta namen za dolgoletno, skoraj
samostojno skrb za vaško kapelico, prejela šopek rož.
Za petje pri maši so poskrbeli pevci
mladinskega pevskega zbora iz župnije, katerega članice so tudi nekatera
dekleta iz naše vasi. Ker niso bili v polni zasedbi, so jih okrepili tudi
nekateri starejši pevci in petje je bilo lepo in ubrano. Zbor je vodila in na klaviaturah
spremljala gdč. Jožica Ambrožič.Vsi vaščani in člani TŠKD Črešnjice, bi se
pevcem in voditeljici ob tej priložnosti radi iskreno zahvalili in jih vabimo,
da nam še kdaj pridejo v goste.Po končani maši so se prisotni zadržali na
ploščadi pred kapelico, kjer so bile v ta namen postavljene klopi in
mize.
Skupaj smo pojedli in spili med mašo blagoslovljena kruh in vino,ki naj bi
vaščane še bolj povezala med seboj, kakor hrana in pijača ene družine. Posladkali
smo se tudi z dobrotami, ki so jih pripravile naše pridne gospodinje in se ob
žlahtni kapljici, pesmi in dobri volji zadržali še dolgo v noč.
Boris Zakrajšek se je rodil 9.4.1938 v Črešnjicah v krščansko verni družini. Bili so trije otroci.
Dve sestri in brat. Imeli so hišo z vrtom in kasneje tudi nekaj polja. Oče je bil v začetku sezonski delavec, pozneje pa stalno zaposlen do
upokojitve. Mati, ki je bila priučena šivilja je veliko šivala za vso okolico v
župniji. Poleg drugega je učila šivanja tudi nekatera dekleta iz vasi. Starši
so svoje otroke vzgajali v veri in jih naučili ljubiti Boga in bližnjega.
Privzgojili so otrokom tudi delavne navade. V mladosti je bil Boris zelo živ in
ni kazal nobenih znakov, da bi kdaj postal duhovnik. Vsako nedeljo pa je redno
obiskoval sveto mašo in prejemal sveto obhajilo.Vsa družina je bila leta 1941 izseljena v nemška taborišča. Bili so v sedmih različnih
-lagrih- in največkrat zelo lačni. Najmlajša sestra se je rodila v Nemčiji.
Leta 1945 so se srečno vrnili domov. Mamina sestra je bila šolska sestra v
Ameriki. Po vrnitvi domov iz Nemčije jim je veliko pomagala materialno in v
hrani. Bila je njihova velika dobrotnica. Njena pisma so bila domačim v veliko
duhovno spodbudo in veliko je molila zanje. Mogoče je ravno po dobroti tete s.
Petronile prebudil dobri Bog v bratu in sestri duhovni poklic. Boris najprej ni
mislil, da bi postal duhovnik. Izučil se je za slikopleskarja. Prvi klic v
duhovništvo je zaslišal, ko je hodil delat po terenu, po takratni Jugoslaviji,
in videl, kako mnogi živijo, kakor da ni Boga, ker nimajo duhovnika, ki bi jim
oznanil evangelij. Pri vojakih so ga mnogokrat držali v precepu zaradi vere. In
takrat je začutil, kaj je vloga duhovnika. Moral je v šolo - gimnazijo je delal
privatno. Še preden je šel v bogoslovje, se je odločil za afriške misijone.
Boris pred 40. leti kot novomašnik z vaško mladino
Novo mašo je imel 6. julija 1969, star 31 let. Nato je bil kaplan eno leto na
Ljubljanskih Žalah in eno leto kaplan v Semiču. Tam so ga mladi (znal se jim je
priblišati tudi pri nogometu) in vsi ostali imeli zelo radi. Takoj po novi maši
je šel na Dunaj, da bi maševal za Slovence. Tam je srečal misijonarje, ki so
bili v Braziliji, in so pripovedovali, kakšno pomanjkanje duhovnikov vlada tam.
Ko smo mu povedali, da ima škofija, velika kakor Slovenija, samo štiri
duhovnike, se je odločil, da gre tja. Ko je tedanjemu ljubljanskemu nadškofu
Pogač niku izrazil svojo željo, mu ni takoj ugodil. Čez dve leti po novi maši
pa je dobil dovoljenje. Podpisal je za 5 let - toda njegovo življenje v
misijonu v Braziliji se je podaljšalo na 27. let. Pet let je deloval blizu
Paragvaja, v škofiji Guaropuava, leto in pol pri stolni cerkvi, nato pa štiri
leta v pragozdovih na jugu Brazilije. Nato je odšel v bližino Sao Paula. Bil je
tam rad in z vsem srcem. Pomagal je ubogim vseh vrst in bil večkrat tudi v
velikih nevarnostih. V svoji obširni župniji je zgradil okoli 10 velikih
cerkva. Včasih je rekel, da je njegova župnija velika kot pol Slovenije.
župnija je imela okoli skoraj 100 tisoč prebivalcev. Sam pravi, da je v njegovi
okolici umrlo precej duhovnikov. Okrog so bile velikanske župnije in škof mu je
rekel, naj skrbi za sosednje župnije, naj nekako -kontrolira- to področje.
Duhovniki so mu rekli, da je župnija, kjer dela, zverina, ker -žre- duhovnike.
Srečeval se je z revščino neke vrste suženjstvom in veliko v nebo vpijočo
socialno krivico. Nepričakovano je resno zbolel in se 17. decembra 1998 vrnil
nazaj v domovino. Odpeljali so ga v Sočo, od tam v Klinični center ter ponovno
v Sočo in sedaj je že 10 let v duhovniškem domu -Mane nobiscum- v Ljubljani.
Postal je invalid. Po njegovem odhodu so ga imenovali za častnega člana mesta Sao Paulo.
Veseli smo, da je Bog iz naše župnije, poleg škofa Leniča, poklical tudi druge vrle može in
žene, ki so lahko našemu kraju v velik ponos in spodbudo za vse, predvsem pa za
mlade. Navsezadnje po 27 letih napornega misijonskega dela Borisa Zakrajška, ko
si je v misijonu nakopal, lahko rečemo, nič drugega, kakor bolezen, bi kdo
rekel, da se ne izplača. Vendar vrednote misijonarjev presegajo samozadostnost
posameznika. številna rešena življenja (materialno in duhovno in kulturno)
kličejo svojevrstno hvalo.
Tudi mi smo hvaležni smo Bogu za dar njegovega duhovništva. Z veseljem in spoštovanjem ga
po 40 letih mašništva ponovno sprejemamo medse.
Boris po 40. letih podarja Sveto mašo faranom
V naši župniji je obhajal svoj visok jubilej 21. junija 2009 ob 10'00 uri v farni cerkvi.
-K tebi želim, moj Bog, če boš poslal bridkost ali radost.- pravi njegovo geslo. Naj
njegovo geslo postane tudi naše. Da bi tudi mi čim bolj upodobili svoja srca po
Jezusovem srcu in bili vsi skupaj deležni nebes. (prirejeno po zapisu sestre Nade Zakrajšek)
Pripravil in priredil : Srečko Furlan Vir: Markove drobtinice
Dan pred godovanjem Svetega Florijana
zaščitnika gasilcev je prostovoljno gasilsko društvo Pirošica organiziralo obisk svete maše in
prireditev ob 60. obletnici PGD Pirošica. K maši so odkorakali skupno s povabljenci PGD Cerklje ob Krki, PGD Krška vas in PGD Skopice.
Po končani maši so odšli na Pirošico, kjer se je odvijala prireditev ob 60. obletnici društva.
Predsednik društva je predstavil uspehe društva in pozdravil goste. Gospod Mihael Boranič predsednik gasilske zveze Brežice je pohvalil
delovanje društva in jim zaželel še naprej uspešno delo. Prireditev so popestrili Koledniki iz Bušeče vasi in pevski zbor Planina,
ki so zapeli nekaj zelo lepih pesmi.
Sledilo je podeljevanje priznanj za vestno in nesebično delo in
napredovanja, ki so si jih zaslužili gasilci. Ker sem zaradi zdravstvenih razlogov moral zapustiti
prizorišče ne vem kaj se je dogajalo naprej, a menim, da je bilo zabavno.
Žegnanje v cerkljanski cerkvi Svetega Marka in srečanje jubilantov pri obnovi porok ob
različnih obletnicah skupnega življenja je bilo 26.4.2009 ob 10:00 uri.
Glavnina parov se je zbirala pred farovžem, dva para pa sta se pripeljala s federvagni, kakor je star običaj pri prevozih ženina in
neveste. Poleg seveda spadajo tudi muzikanti, ki skrbijo za dobro razpoloženje jubilantov in vseh drugih prisotnih, saj brez publike
bi izgledalo zares dolgočasno. Ko so se vsi zbrali so v sprevodu v spremstvu župnika in ministrantov šli v cerkev, kjer se je nato
odvijala svečana maša. Meni je bila najbolj všeč pridiga našega župnika Žaklja, ki se je s preprostimi besedami v povezavi z evangelijem
dotaknil vseh bistvenih stvari v Svetem zakonu zakoncev in njihovega darovanja drug drugemu in seveda tudi svojim otrokom.
Vsak par posebej je obnovil poročno zaobljubo in se v sebi spomnil, kaj vse sta s partnerjem preživela v njunem skupnem
življenju. Nato se je maša nadaljevala kot običajna maša.
Po maši je sledil ofer, slikanje in nato pogostitev jubilantov in druženje, ki je bilo organizirano pred farovžem.
Slovesnosti se je udeležilo 21 parov in sicer: /
50 let skupnega življenja
45 let skupnega življenja
Kelher Silvester in Ivanka iz ČrešnjicCerjak Franc in Ljudmila iz Črešnjic Preskar Ivan in Jožefa iz Boršt
40 let skupnega življenja 35
let skupnega življenja
Jože Gerjevič in Majda iz Krške vasi Bogolin Jože in Anica
Javornik Albin in Vida iz Zasapa Hribar Franc in Anica iz Zasapa
Roštohar Martin in Marinka iz Račje vasi Grojzdek Alojz in Fanika iz Župeče vasi
Špiler Jože in Marija iz ČrešnjicKomatar Alfonz in Jožica iz Cerkelj
Jerele Ivan in Anica iz Župeče vasi
30 let skupnega življenja 25 let skupnega življenja
Špiler Branko in Breda iz Brežic Kodrič Anton in Anica iz Župeče vasi
Turšič Andrej in Marjana iz Župeče vasi
Žerjav Marjan in Slavica iz Črešnjic
20 let skupnega življenja15 let skupnega življenja
Ambrožič Vojko in Vida iz Župeče vasi Žibert Marko in Jožica iz Skopic
Grojzdek Viljem in Martina iz Župeče vasi Orešnik Franc in Mirjana iz Skopic
10 let skupnega življenja
Vegelj Zdravko in Melita iz Skopic
Novica z dne 2. 4. 2009 objavljena na spletni strani
Posavskega obzornika
Na A drog med vasjo Zasap in Črešnjice je dne 2.4.2009 ob 16:00 pristalo
neidentificirano plovilo, a nič hudega saj smo domačini navajeni na takšne nenapovedane prelete in smo takoj vedeli zakaj gre.
Sicer smo bili malo v skrbeh, ker nismo bili prepričani ali je odvrglo oborožitveni tovor s katerim ne sme v nobenem primeru pristati.
Po pričevanju očevidcev je v meglenem, deževnem vremenu pri obveznem šolskem pristajalnem
krogu ugotovilo, da letališka steza še ni podaljšana, da osvetlitev še ne deluje, kontrolni stolp pa je še v gradnji,
zato je uporabilo zasilno pristajališče na električnem A drogu z amortizacijskimi napravami.
Pristajanje je uspelo, a je domačine vznemirilo, ker ta plovila ponavadi potujeta v paru, zaradi kasnejšega razmnoževanja. Ko sem bil
obveščen o dogodku sem hotel posneti to plovilo, a mi zaradi slabe vidnosti posnetek ni prav dobro uspel. Po izgledu plovila sem
ugotovil, da je v zelo slabem fizičnem stanju. Upam, da si bo opomoglo in da je partner še na poti in bo v kratkem prijadral.
Iz medijev nisem bil ugotovil, da je kdo kršil zračni prostor RS in da so ljudje videli kakšne neznane leteče predmete,
zato predvidevam, da je bil dolet napovedan MORS_u, a lokalno prebivalstvo o tem ni bilo obveščeno.
P. S. Iz zanesljivih virov sem zvedel, da je v teh dneh pristalo tudi drugo plovilo vendar ga še nisem uspel ujeti v
svoj fotoaparat.
S. Furlan
Prireditev se je začela ob 11:00 s sveto mašo, ki jo je vodil župnik Pacek iz Čateža. Po maši pa
je sledil mimohod vinogradniških delavcev, ki so nam s pesmijo popestrili doživljaj.
Sledil je zastavonoša na konju, vprege federvagnov oziroma zapravljivčkov in na koncu še nekaj konjenikov. V mimohodu je konje
blagoslovil župnik in tako se je uradni del prireditve končal. Sledili so obiski odprtih hramov in prosto druženje udeležencev.
Prireditev je potekala v lepem, a malce vetrovnem vremenu in je bila zelo dobro obiskana.
Zapisal Srečko Furlan
Vaška skupnost je v sklopu čistilne akcije KS organizirala tudi vaško čistilno akcijo, ki pa ni najbolje uspela, saj se je akcije
udeležilo približno 25 vaščanov. Ne vem, kaj to pomeni, saj se vedno isti izmikajo teh akcij, pa ne vem, če so tako pametni ali pa
mislijo, da so za to družbo naredili že preveč. Mogoče pa jih je zavedla letnica datuma čistilne akcije.
Moramo pa se zavedati, da v tej okolici živimo mi in je za nas ne bo ohranil nihče drug kot mi sami. Posebno me je zaskrbelo, da je
bilamajhna prisotnost mladine in ne vem, če so temu krivi starši, ali pa ima mladina v tem času kakšne posebne aktivnosti.
TŠKD pa se je odločilo, da bo postavilo na obe gmajni nove mize in klopi, ki so že dolgo čakale pri našem pridnem članu Ivanu Ajstru,
saj njemu pripada posebna zahvala, da so mize tako lepo izdelane. Če se motim me popravite ! Posebno lepo so izdelana vozila za vaške
malčke.
Na preprost način je poudaril vse katoliške vrednote, razumevanje med ljudmi, spoštovanje do sočloveka in tudi domači
in gostujoči pevci so Sveti maši dali še bolj svečano obliko, zato jim gre zahvala. Zahvalil bi se v imenu vaščanov tudi
organizatorjem in vsem ki so kakorkoli pomagali, da je ta Sveta maša in po njej druženje vaščanov tako enkratno uspelo. Želim,
da bi bilo v naši vasi čim več takšnih dogodkov !
