Besede sestre Nade o njenem življenju !

     Rojena sem bila leta 1936 na Črešnjicah v verni družini. Tretji dan po rojstvu, na praznik sv. nadangelov, sem bila krščena v župnijski cerkvi sv. Marka v Cerkljah. Dobila sem krstno zavetnico sv. Malo Terezijo, doma pa so me klicali Zinka. V družini smo bili trije otroci. Bila sem prvorojenka očeta Jožefa in matere Ane, roj. Kožar. 
     Med 2. svetovno vojno leta 1941, ko sem bila stara pet let, sem bila skupaj s starši in dve leti mlajšim bratom kot mnogi drugi iz našega kraja nasilno odpeljana v nemško taborišče. Tam smo okusili, kaj pomeni biti lačen in strah bombnih napadov.
     Kot otrok se spominjam dneva, ko sem slišala, daje konec vojne.Tako nekaj prijetnega sem začutila v svojem srcu. Sreča vseh nas taboriščnikov, veselje in hrepenenje po domu je bilo nepopisno. Najraje bi šli takoj in peš domov. Za vrnitev domov pa smo morali še nekaj časa počakati, saj je bilo na mnogih mestih vse porušeno mostovi, železnice in drugo. 
     Končno smo se vkrcali v odprte živinske vagone in se vozili domov šest tednov. Ko smo stopili na domača tla, nam je srce vriskalo od veselja, da smo zopet doma na svojem. 
     Ker sem bila ob vrnitvi domov stara devet let, so me dali kar v 3. razred osnovne šole. Ob ljubezni staršev sem rada hodila v šolo, kakor tudi v cerkev. To sta bili v glavnem moji dve poti. Zelo rada sem se tudi v šoli s sošolkami in doma z bratom igrala. Bil je čas za molitev, učenje, igro in delo. Starši so nam otrokom s svojim zgledom privzgojili tudi delovne navade. Živeli smo skromno, toda bili smo srečni. 
     Žarek veselja in sreče je posijal v našo družino, ko se je krrialu po naši vrnitvi domov oglasila teta iz Amerike, mamina sestra (šolska sestra s. Petronila Kožar). Začela nam je pošiljati pakete raznih oblačil, ki jih je mama kot priučena šivilja znala po naši meri narediti. Teta mi je ostala v spominu kot naša velika dobrotnica. Njena pisma so bila zame vedno spodbudna. 
     Leta 1953 sem v Brežicah končala nižjo gimnazijo. Leto kasneje sem v Zagrebu naredila strojepisni tečaj. Ko sem bila stara 19 let, sem se zaposlila v administraciji. Z eno besedo, bila sem srečna in starši z menoj. Na ta način sem bila tudi materialno preskrbljena. V državni službi sem bila šest let. 
Kot otrok in odraslo dekle sem rada hodila v župnijsko cerkev k sv. maši in drugim pobožnostim (pobožnost prvih petkov in prvih sobot), rada sem molila in pela. Nežno sem ljubila in častila Marijo in Jezusa v Evharistiji. 
     Leta so tekla in v notranjosti srca sem čutila in slišala neki tihi glas, ki me je klical v posvečeno življenje. Mogoče sta mi tudi molitev tete (šolske sestre) in lep zgled domačega g. župnika pomagala, da sem se odločila za duhovni poklic, ki ga takrat še nisem v polnosti razumela. V meni je bila ena sama velika želja, darovati se Bogu. Pot do sester usmiljenk, ki so imele takrat provincialno hišo v Beogradu, mi je odprl tedanji župnik v Cerkljah g. Jože Erman, ko sem se z zaupno prošnjo obrnila nanj. V tistem času nisem poznala nobenih redov in tudi ne njihovega poslanstva. 
     Ko sem se dokončno odločila za duhovni poklic, sem staršem spremenila njihove načrte. Tudi v službi so mi nasprotovali. Rečeno mi je še bilo: »če se vrneš, so ti vrata odprta.« 
     17. aprila leta 1961 po veliki noči, ko je vsa pomladna narava bujno zelenela in cvetoča - sem želela iz ljubezni Bogu podariti na oltar vse najlepše - sem se z vlakom odpeljala proti Beogradu. Nato sem pri sestrah skupaj z drugimi kandidatkami opravljala šestmesečno poizkusno dobo. Na praznik Kristusa kralja 27. oktobra 1961 sem bila sprejeta v semenišče - noviciat in tako postala članica Družbe hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega. Ta doba je trajala skoraj leto in pol. Tu sem se poglabljala v duha Družbe, ki v ponižnosti, preprostosti in ljubezni. 
     8. marca 1963 sem prejela sestrsko obleko, in kot je bilo v navadi v tistem času, tudi novo ime s. Nada (z zavetnico Bernardko Lurško); predstojniki so me poslali na maksilofacialno kirurgijo (Zobno kliniko) v Beogradu, kjer sem delala deset let, največ pri manjših kirurških operacijah. V tem času sem se pripravljala tudi na prve zaobljube, ki sem jih naredila po petih letih poklica, 1. novembra 1966, in se z njimi brez pridržka darovala Bogu za služenje ubogim in potrebnim. Med tem časom sem naredila tudi tečaj za zobno asistentko, srednjo medicinsko šolo in dveletni dopisni mariborski katehetski tečaj. Pri svojem delu sem mogla med pravoslavnimi brati in sestrami, ki so nas, »časne sestre«, kakor so nam rekli, spoštovali, delovati ekumensko, brez ozira na narodnost ali vero. 
     V nedeljskem prostem času sem rada obiskala starejše in osamljene po domovih in jih razveselila s kakšno majhno pozornostjo ali dobro besedo, včasih pa tudi samo s šopkom rož, ki sem jih natrgala na sestrskem vrtu. Obiska so bili resnično veseli. 
     Po desetih letih na Zobni kliniki sem bila premeščena za pomoč v provincialnem tajništvu v Beogradu. Od leta 1991 to delo nadaljujem v provincialni hiši v Šentjakobu ob Savi. 
     Vedno sem rada častila Svetega Duha, ki me je navdajal z močjo in tolažbo v preizkušnjah in težavah življenja ob spoznanju, da je vse milost, če kot Marija vdano sprejemam vse dogodke življenja v veri, upanju in ljubezni. 
     Hvaležna sem Bogu in Mariji za tako velik dar, da sem dočakala zlati jubilej Bogu darovanega življenja in za vse dobrote in milosti, ki sem jih v poklicnem življenju prejemala pri vsakdanji molitvi, sv. Evharistiji in darovanju v službi potrebnim. Po svojih močeh se trudim, da bi bila skupaj s svojimi sosestrami znamenje Božje ljubezni in dobrote vsem, ki jih srečujem na svoji življenjski poti. 
     Molim za vas vse, ki boste brali te vrstice; naj vas dobri Bog blagoslovi!

s. Nada Zakrajšek     

 Na vrh